Vojak si bil, prijatelj!!!


Takrat, ko si prvič zajel zrak,
nisem bil zraven…s teboj,
drugje sem se bil kot vsak,
ki luč sveta zagleda….bije boj;

bila sva del novega, za naju, sveta,
prve korake sva delala vsa 'usrana',
padala, dobila buške, v šoli premikala
planete, toplo vodo sva odkrila…izumila;

čeprav kratek čas sva skupaj kruh služila,
uniforma, tista JA in ta, naša »TO« Slovenska,
naju je povezovala, delala močnejša,
bila sva taka, dedca, prava..'kerlca';

nisem bil zraven takrat, ko si bil borbo z boleznijo
zahrbtno..uničujočo, na bojnem polju si bil
sam z njo..smrtjo, bitko dobil si….izgubil vojno,
spomin nate bo ostal, kljub temu da te nisem dobro poznal,
bil si kot vsi vojščaki, vojak si bil!!!


Prijatelju - sodelavcu Sandiju v spomin

Želiš, da duša moja bolna ozdravi,
čašo zdravja mi ponujaš,
dvigaš visoko v zrak jo, preko Pohorja,
da jo napolniš s sonca žarki,
njih toplote,
z levico jo držiš,
nežno s pestjo jo stiskaš,
da ljubezen se vanjo iz tvojega srca prelije,
jo napolni do roba,
zasladkaš jo, oplemenitiš
jo z ustnicami, s poljubom jo pospremiš;
želiš si, da s teboj bi bil
takrat in da me vidijo oči tvoje,
roke, da me božajo, da me
usteca tvoja poljubljajo,
želiš, da s teboj bi čustva užil,
ko v prostor, čas moj
prideš, takrat si jaz želim, da s teboj bi bil,
vse bi ti zaupal, sebe bi ti podaril,
tisti čas bi rad s teboj delil.
Duša moja te potrebuje, telo
moje, da s teboj v večerih poletnih,
nočeh…jutrih, ustvarja simfonijo..simbiozo
nekega časa, da s tabo gradi, čeprav v oblakih,
male gradove, v še manjših mestih..vaseh;
čašo ponujeno,
napolnjeno iz vrelca tvojih želja,
sprejemam kot dar z neba..od stvarnika.

Noč dolga..tiha, okoli mene belina,
duh lizola..smrti, krvi, urina,
s strahom..grozo pomešani.
Pri oknu hrope nekdo v agoniji,
v sanjah kliče mater..ljubico svojo,
par kratkih vdihov in izdihov, hitrih,
slovo od življenja, morda
samo začasni odhod iz pekla,
taktični umik iz tega sveta
v svet drugi brez bolečin in gorja.
Skozi okno sobe bolniške
bleda svetloba iz ulice
na stropu riše dolge sence,
ki plešejo ples smrti, nočne more,
se igrajo igre preživetja..izginotja,
me opazujejo.
Vročičen opazujem ples
senc prikazni, ples okostnjakov,
jezdecev apokalipse,
smrad njihov v nosu čutim,
z očmi vajenih prizorov grozot jih vidim;
šum kril, angela smrti slišim,
njegov prihod k postelji moji zaznavam,
ga pričakujem,
da se z njim pogovarjam,
da mi ni dolgčas, ko vse spi,
odhaja drugam,
jaz ostajam sam in čakam,
da v nov dan odidem, odidem stran,
iz te sobe, v drugo, v nov dan.